Kako vzpostaviti polno dojenje

Možnih razlogov je seveda več, a večina jih izhaja iz najpogostejše napake, ki jo mame počnejo pri dojenju: mešanju logike obrokov in podojev.

Logika obrokov in podojev?

Morda za to slišite prvič, ker v našem jeziku in kulturi niti ni stroge ločnice med temi izrazi.

A ko gre za uspešnost polnega dojenja, je to upoštevanje ključno. Otrok, ki se polno doji, namreč nima obrokov, ampak podoje. Med sabo so si različni kot noč in dan.



Če ste dobili navodila, da otroka tehtate pred in po podoju, mu dodajate, same podoje pa omejujete, potem ste morda zašli v slepo ulico.

Obroki na tri ure, podoji v grozdih

Dojen otrok ima podoje, ki so v dnevu razporejeni v grozdih: to pomeni, da se otrok doji malo zdaj, malo kasneje. Enkrat pokaže interes čez pol ure, drugič čez dve, tretjič čez uro in pol. In to je normalno. Dojenje ni samo hranjenje, ampak preko njega dojenčki zadovoljujejo številne svoje potrebe od povezovanja, umirjanja, uspavanja, navajanja na ta svet, lakote in žeje. Zato se ob večerih dojijo pogosteje (včasih kar po dve uri skupaj) in ponoči precej bolj efektivno in na kratko.

Otrok, ki pije po steklenički, ima obroke. Ti so razporejeni praviloma na 2-3 ure, kajti adaptirano mleko je težko prebavljivo in se presnavlja okoli dve do tri ure. Materino mleko se prebavi v slabi uri. Pa to nikakor ne pomeni, da je z maminim mlekom karkoli narobe! Ne. Naravno in normalno je, da se mleko prebavi hitro in je lahko ter ne obremenjuje otrokovega želodčka. Dojenček se doji pogosto, s čimer si zagotovi tudi dovolj mleka. Več kot se doji, več mleka ima mama.

Dojen otrok naj bi imel v 24 urah najmanj 8, še bolje 10 ali 12 podojev, zalivančki pa okoli 6-8 obrokov. Dojeni tako na podoj popijejo manj, a se dojijo večkrat. Na koncu dneva je pod črto seštevek morda lahko enak, a pot do tja je različna.


Ritmično – neritmično

Dojenje poteka izredno neritmično: že znotraj enega samega podoja lahko opazimo več načinov sesanja, od začetnega močnega, do goltanja in hlastanja, ko se sproži izcejalni refleks, do sesljanja in tresenja z bradico. In vse to je normalno in OK. Preveč pričakujemo od otroka, če mislimo, da bo vseh 30 minut sesal enako intenzivno.

Na steklenički, kjer hranjenje poteka bistveno hitreje, je ritem bolj ali manj enak. Neritmično je tudi dojenje z vidika dela dneva ali starosti otroka. Čas, ki ga otrok potrebuje, da popije svoj obrok, je praviloma konstanten, česar pri podoju ni. Enkrat se bo dojenček podojil na hitro (najbrž ponoči), spet drugič bodo podoji maratonski (ob večerih in v času poskoka v rasti – pri 3 dneh, 3 tednih, 6 tednih, 3 mesecih itd).

Razlikuje se tudi dolžina podoja od dojenčka do dojenčka. Nekateri so lahko siti po 5 minutah in se redijo po 1000 g na mesec, nekateri se vedno dojijo 45 minut. Oboje je normalno. Tudi odrasli jemo zelo različno: eni vase dobesedno zmečejo svoj obrok, drugi jedo ležerno, počasi. Kako bi se počutili vi, če bi vam nekdo poleg polne mize rekel, da lahko z enega krožnika jeste 10 minut in z drugega 10, potem pa morate končati? Ni ravno logično, kajne? Zakaj to potem počnemo dojenčkom? In ne, ne drži, da se dojenčki efektivno dojijo zgolj 10-15 minut, vse ostalo pa je samo crkljanje, pri katerem vas ima otrok za dudo. S tem, ko otroku omejujemo čas podoja, si zelo otežujemo možnost uspešnega dojenja. In v resnici je duda nadomestek za mamo, ne obratno.


Točno lahko določimo, koliko mleka je v steklenički. V dojki je to nemogoče.
Zmotno tudi mislimo, da lahko podoje merimo. Nikoli ne moremo vedeti, koliko je otrok popil med podojem, sploh če pričakujemo, da spije obrok. Tehtanje pred in po podoju je nesmiselno z dveh vidikov: prvič materino mleko ni voda pri 4 stopinjah, kjer bi veljala formula en gram je en mililiter. Hkrati tudi ne veste, zakaj točno se je vaš dojenček podojil: je bil zares lačen ali so ga samo mučili vetrovi? Je res jedel zaradi lakote ali se je želel na dojki samo uspavati? In če se je slučajno “samo” uspaval, kakšen je smisel v tem, da ga spečega polagate na tehtnico in s tem zbudite? In ne pozabimo – dojenčki v enem podoju ne rabijo popiti toliko, kot bi sicer popili v obroku stekleničke. Dojeni otroci jedo v grozdih – malo po malo.


Napačni kriteriji za podoje in posledice pretiravanja z adaptiranim mlekom

In tu pridemo do prepogosto uporabljane in svetovane metode, ki je “kriva” za največ težav z dojenjem: to je tehtanje pred in po podoju in dohranjevanje po logiki obrokov. Ta dva sistema sta med seboj nezdružljiva. Če pogledate na škatlo adaptiranega mleka, boste videli, da ima otrok v prvem mesecu med 6-8 obrokov na dan. Jedel bo torej malokrat, a takrat veliko. Dojen otrok bo jedel pogosto in takrat manj! Kaj pa dosežemo, če otroka tehtamo pred in po podoju – in hipotetično natehtamo 40 g – nato pa mu, “preračunano” glede na to, koliko bi potreboval na obrok, pripravimo še stekleničko, v katero damo to “razliko”? Potem delamo ključno napako: podoje vrednotimo po sistemu obrokov. Otrok bo pojedel več, kot bi njegov želodček prenesel, dolgo bo sit in bo dlje spal. Ker se dlje časa ne bo dojil, bodo to mamine dojke dojele kot sporočilo, da ni potrebno proizvesti več mleka in začaran krog se bo nadaljeval.

Dojke namreč delujejo po sistemu povpraševanja in ponudbe – več kot se otrok doji, več ima mama mleka. Dojke bodo to sporočilo pravzaprav dobile dvakrat: prvič, ko bo otrok pil po steklenički (ker ne bo stimulacije na dojki) in drugič, ko bo spal dve ali tri ure do naslednjega podoja. Manj kot se otrok doji, manj mleka ima mama, in več kot dajemo dodatka, bolj se širi otrokov želodček in težje ga mama dohaja s količino proizvedenega mleka.

Kako torej naprej?

Ključna pravila za uspešno dojenje so pogosto in pravilno pristavljanje – pristavljajte otroka na vsako njegovo željo – ali vodite urnik dojenja vi, če imate zaspančka -, ne omejujte ne dolžine ne količine podojev. Če se otrok želi dojiti na eno uro, naj se. To ne pomeni, da vi nimate mleka, temveč otrok sam skrbi za dovoljšno zalogo mleka. Za spremljanje napredka opazujte plenice (5-6 polulanih in 1 pokakana v 24 urah) in ne dnevnega napredka. Otrok bo kak dan kakal več in se ne bo nič redil, naslednji dan pa bo pridobil 100g. Zato se nikoli ne fokusiramo na en sam dan, ampak upoštevamo napredek v teži glede na cel teden. Minimalni prirast prve tri mesece je 120 g na teden. Če se iz začaranega kroga stekleničke in dojenja nikakor ne morete izviti sami, poiščite dodatno mnenje ali pomoč – svetovalke za dojenje smo vam na pomoč tako po telefonu kot tudi z obiskom na domu.


Povzeto po članku Urške Repnik, svetovalke za dojenje in izvajalke delavnic ABC dojenja in priprav nosečnic na dojenje, objavljenega na portalu Veva, Spletne šole za starše