Tomislav Kuljiš o zgodnjem otroštvu

Za razvoj otroka so najbolj pomembnna prva 3 leta življenja in predrojstna faza – obdobje nosečnosti. Telesni spomin se oblikuje v zgodnjem otroštvu, zapomni si namreč vse izkušnje, ki jih imamo z našimi starši, babicami, osebami, ki so nam najbližje.

Tomislav Kuljiš terapevt in ustanovitelj IPD centra za osebni razvoj in naravno starševstvo nam je zaupal, da ko je bila njegova mami noseča, je ravno pisala diplomsko nalogo in bila v velikem stresu.

To je eden od dejavnikov, ki je postavil njegov nevrološki sistem, s čimer si lahko pojasni del svojega nemira, ki ga je povzel po njej. Sam verjame, da bi se danes počutil drugače in se ne bi ukvarjal s to tematiko, če bi bilo bila njegova mami v teh devetih mesecih mirna. Poleg tega pa je morala mami zgodaj nazaj v službo in mu z njo ni uspelo dokončati separacijsko-simbiotskega procesa, kar se je kasneje izražalo tudi v partnerskih odnosih.

Možgani se žal tega zgodnjega obdobja ne spomnijo, nas pa izkušnje zaznamujejo in nam narekujejo dojemanje sveta okrog nas tudi v odrasli dobi. V samem terapevtskem procesu gre za učenje regulacije naših čustev, torej možgani se povezujejo, mrežijo po novem drugače, za kar potrebujemo izkušnjo in ne le branje o tem. Če ni izkušenj, do sprememb v možganih ne bo prišlo.

Če želimo spremeniti sedanjost, se moramo vrniti v občutke, ki smo jih občutili, ko smo bili otroci. Samo delo na sebi je dolgoleten terpevtski proces, vendar če želimo da bo prihodnost našega otroka pozitivna, se je potrebno pričeti ukvarjati s svojimi mislimi, travmami, potrebno je ugotoviti zakaj se jezimo, vpijemo, zakaj nas določene situacije spravljajo v slabo voljo, kajti v nasprotnem primeru se vedenjski vzorci staršev nezavedno prenašajo na otroka. Cilj je torej, da postanemo nekdo, ki je stabilen in otroku v trdno oporo.

Prav tako se naše izkušnje iz otroštva zrcalijo v naših odnosih z drugimi. Tudi v partnerskem razmerju, pričakujemo od partnerja, da bo zadovoljil naše primarne potrebe, ki izvirajo iz otroštva. V primeru, da se to zgodi, smo srečni, končno smo z nekom, ki nas razume, daje varnost, čutimo pripadnost, se počutimo pomembne. To je želja vsakogar. Najpogosteje pa se zgodi, da nam tega partner ne more dati, saj v resnici le sami lahko spremenimo svoje počutje in odzive na okolje in situacije. Partner sprememb namesto nas ne more narediti ima pa največji potencial, da nas prizadene in hkrati tudi pomaga pri naši ozdravitvi.

Na trgu obstaja mnogo terapevtskih pristopov in vsaka oblika samopomoči je zagotovo koristna, vprašanje je le kako globoko smo zaznamovani z izkušnjami iz zgodnjega otroštva in ali smo pripravljeni na spremembe pravi terapevt Tomislav Kuljiš.

Povzeto po predavanjih Tomislava Kuljiša “Vpliv zgodnjega razvoja na življenje” v Kristalni palači, aprila 2019 in članku Mateje Janežič v reviji Goodlifestyle.